Otroški voziček za ego

Najprej se pripelje črn avto, ki je kajtijazvem kere znamke – zgleda v glavnem že skoro kot oklepnik – valjda ima zatemnjene šajbe in felne se svetijo, ko da je že vse okrašeno za božič. Glede na skok cen benza in glede na to, da je to mrcina od avta, verjetno žere več ko cel vozni park naše širše familije. Okej, če človek ni osebnostno nič posebnega, mora pač svoj ego hranit na tak način. Seveda ven stopita malo starejši gospod in malo mlajša gospodična, nakar eden osvobodi še malo princeso iz avtosedeža, drugi pa odpre prtljažnik in sestavi nekaj, kar verjetno sodi v kategorijo otroški vozički. Saj vem, okusi so različni in ker jaz prisegam na dobro, staro, uporabno klasiko, ni čudno, da taki otroški vozički niso za moj okus. Jaz svojega otrokeca že ne bi vozila na štangi. Resno, otroški vozički, ki so se pojavili v zadnjem času, so milo rečeno obupni. Spodaj je neko kao podvozje, ki zgleda podobno kot od pisarniškega stola, in na koncu meter in pol dolge štange je nataknjen sedež, v katerem otrok niti v sanjah ne more niti iztegnit nogic, pa če bi si še tako zaželel. Meni ti otroški vozički zgledajo kot zapor v malem. Vzgojno sredstvo za pridno sedeče otroke. Ampak, ker imata mama in ata nekaj težav s svojo samopodobo, pač sebi dvigujeta ranjen ego tako, da kupujeta stvari, ki v mimoidočih zbujajo odzive, pa kakršnekoli že. Aja, saj ne rabim povedat, kakšne petke so imeli mamini čeveljci, ne?

Leave a Reply