Obsesivno-kompulzivna motnja

Z obsesijami (trdovratne, nezaželene misli) in kompulzijami (trdovratna, nezaželena dejanja) se kdaj sreča vsak od nas. Ob odhodu v tujino se lahko na primer pojavi neprijetna misel, ali imamo pri sebi potni list, čeprav smo ga ravnokar dali v potovalno torbo. Takim mislim pravimo tudi prisilne misli ali vsiljivke. Prisilnim mislim običajno sledijo kompulzije ali prisilna dejanja – v prejšnjem primeru potreba, da ponovno preverimo, ali imamo potni list res pri sebi. Ko postanejo obsesije in kompulzije tako intenzivne, da se jim posameznik ne more upirati in zahtevajo veliko časa, pa govorimo o obsesivno-kompulzivni motnji (s kratico OKM).

Primeri obsesivnih misli so recimo misli, povezane s strahom pred okužbo ali pa misli z neprijetnimi agresivnimi ali seksualnimi vsebinami. Pogosta kompulzivna dejanja pa so na primer prekomerno umivanje rok, stalno preverjanje, štetje predmetov (ploščic, stopnic…) ali pa zbiranje predmetov. Čeprav se lahko posameznik srečuje le z obsesivnimi mislimi ali pa le s kompulzivnimi dejanji, pa sta v večini primerov ti dve skupini simptomov prisotni sočasno ali se izmenjujeta. Obsesivne misli in kompulzivna dejanja običajno spremljajo neprijetni občutki, kot so tesnoba, strah ali sram.

Obsesivno-kompulzivna motnja se zdravi z zdravili in pa s psihoterapijo. V psihoanalitični psihoterapiji spodbudimo pacienta, da prične odkrivati nezavedne vzgibe, ki se skrivajo za obsesivnimi mislimi ali prisilnimi dejanji. Vzrok teh simptomov se običajno skriva v otroštvu. V procesu psihoterapije pacient počasi odkriva in čustveno predeluje vzroke, ki so pripeljali do obsesivno-kompulzivne motnje. Psihoanalitična psihoterapija tako ne pomaga le omiliti ali odpraviti neprijetne simptome, temveč tudi ozavestiti in predelati globlje vzroke, ki so povzročili duševno stisko v obliki obsesivne-kompulzivne motnje. Psihoterapija v Ljubljani je lahko v veliko pomoč tistim, ki so v stiski.

Leave a Reply