Zaposlitev v kriznih časih

Imeti delo je nekaj neprecenljivega, če pa je moje delo tudi ustrezno denarno nagrajeno in vaša delovna mesta tudi uspešno motivirajo, potem je zaposlitev za vaše delo verjetno zelo zaželena.

Ob veliki meri brezposelnosti in vse večji potrebi in iskanju zaposlitev ter glede na to, da je zaposlovanje vse slabše, se lahko resno zamislimo, če gremo po poti najbolj kapitalistično usmerjenih držav, kjer se vsak posameznik zaveda, da je moje delo, če ga le ima, pod stalnim pritiskom drugih, ki si njegove zaposlitve želijo. V najhujših primerih se zaposleni na takšnih delovnih mestih zavedajo svoje prednosti, zavedajo pa se tudi tega, da so zamenljivi in da novih ljudi za to delovno mesto ni problem poiskati. Zato se dogaja tudi to, da si marsikdo, ki misli, to je moje delo in ga ne želim izgubiti, postane suženj te službe. Takšni delavci so zelo pod stresom, za svoje delo se tako zelo bojijo, da si ne privoščijo niti letnega dopusta, niti bolniške ali katere druge ugodnosti, ki bi jim po zakonu pripadala. Zavedajo se, da se lahko delodajalec hitro premisli in pošlje povpraševanje na zavod za zaposlovanje, le ta pa bo z veseljem priskrbel nove, zdrave in ustrežljive delavce.

Ob takšnih dogodkih se vprašamo, če je dan danes moje delo res tako malo cenjeno in če je pomemben samo kapital in ali velja čut do sočloveka še kaj. Ta čut, vrlina, ki je bila v zgodovini nepomembna, delovna mesta, ki pazijo tudi na zdravje (fizično in moralno) človeka so se pojavila v začetku 20 stoletja. Po slabih sto letih, ko je bil delavec temelj družbe in je bilo njegovo življenje, osebno zadovoljstvo in počutje na prvem mestu, se očitno ponovno vračamo v zgodovino in postajamo sužnji, sužnji kapitala.

V naši zaenkrat še socialni državi je stanje zaenkrat še znosno, moje delo in tudi vaše še dovolj cenjeno in samo upamo lahko, da tako tudi ostane.